Dva pogleda
Mateja Podlesnik, Ljubljana, 2007
Aleš Sedmak sodi v generacijo na ljubljanski akademiji šolanih slikarjev, ki so se jih dotaknila teoretska izhodišča v sedemdesetih letih delujoče pomembne francoske skupine Suport-Surface s povsem inovativnimi pristopi k raziskovanju materialnosti slike, analize in dekonstrukcije slikarskega platna, teksture platna in robov, notranjega podokvira, kvalitete lesa, pigmenta in minimalistioenih odnosov med formo, barvo in prostorom. Angažiran je v javnem življenju na Obali, obočasno razstavlja in se aktivno posveoča ilustratorstvu. Ni naključje, da že deveto leto vodi delavnice raziskovalne ilustracije, na katerih se študentje oblikovanja ob interdisciplinarnem povezovanju z drugimi strokami posveočajo ekološkim raziskavam.
Vizualno zavezujočo celoto Sedmakove prostorske postavitve sestavljajo triptih na platnu velikih dimenzij Koža spomina – ogenj, voda, zrak in serija štirih lesenih objektov z naslovom 14. december.
Slikar v triptihu ne upodablja znakov, simbolov in poosebitev iz bogatega ikonografskega repertoarja, vezanega na primarno materijo, temveoč se osredotoča na pokrita okna, ki segajo do robov slikovnega polja. Okenski okvir funkcionira kot okvir slike. Iluzija pogleda v jutri, v življenje in prihodnost izgine. Čas se je ustavil. Ni zaslediti nasprotja med zemeljsko receptivnostjo in tistim, kar prihaja z neba, kajti dvokrilna okna so zaprta in pokrita z belo koprenasto tkanino – zaveso. Ta v spodnjem delu slike vstopi v prvi plan, se razgiba in zastre pogled v tisto, česar nam umetnik ni hotel v celoti razkriti. Zaslutimo nedoločljivo topografijo, kaos kamenja, otrplo in puščobno krajino, sledi ognjenih zubljev in usihajoče vodovje. Aluzivna prezentacija prikritega imaginarija nas pušča negotove ob slutnji uničujoče entropije, staranja in umiranja narave. Koprenasta zavesa se vzpostavi kot membrana, kot organska razpadljiva materija – koža, ki razmejuje notranjost in zunanjost telesa, notranji in zunanji svet, individualno in kolektivno; koža kot branik naših zavednih in nezavednih, lahko tudi spominskih zaznav pred zunanjo resničnostjo.
V kontekstu iluzije pogleda ne gre prezreti znamenite anekdote antičnih slikarjev Zevksisa in Parazija. Parazij je naslikal zastor in s tem ukanil Zevksisa, saj ga je leta hotel odgrniti in videti, kaj se skriva za njim. Zgodba odpira paradoks vidnega in varljiv mehanizem trompe-l’oeil, omenja jo Lacan, Wajcman, med našimi likovnimi teoretiki Braco Rotar in še zlasti Sergej Kapus – če omenim samo peščico avtorjev, ki so se analitično lotevali širokega področja iluzije pogleda, vidnega in nevidnega ter subverzije vida. Tu naj parafraziram Gerarda Wajcmana, ki Malevičev Črni kvadrat na belem ozadju poimenuje Nad iluzijo spuščena zavesa in pravi, da Malevičeva slika “ne predstavlja le okna v svet, temveč predstavlja tudi poziv, da se čez okno nagnemo. Povabilo gledalcu, naj prekorači plan iluzij, da bi si svet lahko ogledal neposredno. Vrnitev k realnemu.” 1
Diametralno nasproten pogledu v naravo, v naš zunanji življenjski prostor, v prihodnost je Sedmakova reprezentacija pogleda v ateljejski interier, v preteklost, v rekonstrukcijo dogodka, dne 14. decembra. Ilustratorska miza in trije leseni objekti, sestavljeni iz knjižnih polic (ready-madizirani objekti z minimalnimi umetnikovimi posegi) opozarjajo na sledi knjig različnih strok, arhivskih dokumentov, glasbenih posnetkov in drugih artefaktov. Ostajajo le odtisi prostora, ki ga je vsa ta Sedmakova humanistična in intelektualna “prtljaga” zasedala. Kot da gre za fotograme, v katerih je vizualiziral svoja filozofska in epistemološka stališča in paradokse ter kot rezultat nehotenega zadimljenja ohranil prisotnost tistega, česar ni več. S tem je vpisal manko v absolutno jedro dela. Inačice estetike ready-made nosijo v sebi neko dogodkovno naravo, neko resnico in izkušnjo ter delujejo kot izostrene odslikave na silo prekinjenega work in progress. Umetnik nas s prepričljivim likovnim jezikom po eni strani diskretno napeljuje v travmatična razpoloženja in razmislek o minljivosti vsega bivajočega, po drugi strani pa na optimistini način oživi ideje regeneracije in kontinuitete z upodobitvami rastlin in semen, iz katerih vzkali novo življenje.
Simbolno tkivo celotne ambientalne zasnove razstave manifestira idejo sinteze narave in kulture kot komplementarnih polov eksistence in postavi gledalca v ekstatioeno stanje samozavedanja o nujni skrbi za ohranjanje na.e naravne in kulturne dediščine, še zlasti danes, v času naraščajočih različnih oblik fizičnega in moralnega zla.
1 Gérard Wajcman, Objekt stoletja, Zbirka Analecta, Ljubljana 2007, str. 136.
a.sedmak@siol.net
© Andraž Sedmak 2024